Gerhard Richter - umetnik superlativov

Gerhard Richter im Münchner Haus der Kunst Povečaj sliko (© picture-alliance/ dpa)

Gerhard Richter - nemški umetnik superlativov

Gerhard Richter je mož superlativov: na svetovni ranglestvici živečih umetnikov ("Kunstkompass") ponovno zaseda prvo mesto. S svojimi slikami "Düsenjäger" - iz leta 1960, ki je bila za 11,2 milijona dolarjev prodana na dražbi Christie`s v New Yorku - kot tudi "Kerze", ki je nastala leta 1983 in bila leta 2008 za 10,5 milijonov evrov prodana na dražbi Sotheby`s v Londonu - je Richter postal najdražji še živeči nemški slikar, razstava v muzeju MoMA leta 2002 je bila s 188-imi eksponati največja razstava, ki je bila kdaj posvečena živečemu umetniku.

Uspešen nemški slikar se je rodil 9. februarja 1932 v Dresdnu in odraščal v Oberlausitzu. Po spoznanju, da pod sistemom NDR ne bo mogel delovati v željenem kreativnem obsegu, je s svojo tedanjo ženo Marianne in samo enim kovčkom zbežal v zahodni Berlin. Svoja do takrat ustvarjena dela je moral pustiti doma. Nekaj jih je pred svojim odhodom zažgal, ostala so bila preslikana ali uničena.

Na zahodu je pričel s študijem umetnosti na Akademiji za likovno umetnost v Düsseldorfu. Tam je spoznal Sigmarja Polkeja, Konrada Fischerja-Luega in Blinkija Palerma, s katerimi je intenzivno sodeloval. Skupaj s Polkejem in Fischerjem-Luegom je Richter ustanovil umetniško skupino "Kapialistische Realisten" ("Kapitalistični realisti"). Naravnani so bili proti "socialističnemu realizmu" kot tudi proti zahodni potrošniški družbi. Vendar Richter ni ostal le pri enem stilu. Eksperimentiral je z abstraktnim slikarstvom, preslikavi fotografij, kolažev, risb, izdelkov iz stekla, kiparstvom in vodnimi barvami. Kategorizacijo svojega dela odklanja.

Že leta 1972 je na Beneškem bienalu predstavljal Zvezno republiko Nemčijo s svojo delovno skupino "48 Potraits". Fotorealisitični niz prikazuje portrete 48-ih pisateljev, naravoslovcev, skladateljev in drugih znanih osebnosti. Sredi 70-ih let Richter prične tudi z abstraktnim slikarstvom. Pri tem mu je zelo pomembno načelo naključja: "Na koncu bi rad dobil sliko, ki je nisem načrtoval... Rad bi prejel nekaj zanimivejšega kot to, kar si lahko izmislim."

Načelo naključij je Richterju pomagalo tudi pri njegovemu oblikovanju barvnega okna kölnske stolnice. Sestavljeno je iz približno 11.500 steklenih kvadratov v 72-ih različnih barvah, v avgustu 2007 je bilo odkrito. Barve prevzemajo odtenke ostalih oknov. Umetnik s tem oknom stolnice ni bil deležen le pohvale, temveč tudi kritike, češ, da je okno bolj primerno za mošejo kot za krščansko cerkev ter da manjka lik mučenika. Richter je tej kritiki nasprotoval. Samega sebe označuje za "ateista z nagnjenostjo h katolicizmu", od leta 1983 živi v Kölnu. Od aprila 2007 je častni občan stolnega mesta.

Richetrjevo delo je kompleksno in mnogovrstno. Razlog, da ni obstal pri nobenem stilu je morda tudi njegova nenaklonjenost do ideologij. Po izkušnjah v mladinski organizaciji Nacionalsocialistične delavske stranke Hitler-Jugend in režima Enotne socialistične partije Nemčije (SED) je Richter (1989) menil: "Brez dvoma, ideologije so škodljive in zaradi tega jih moramo vzeti zelo resno, ampak samo kot vedenje, ne zaradi njihove vsebine (kajti vsebinsko so vse enako napačne)."


http://www.gerhard-richter.com/

Več informacij najdete na spodnjih povezavah: